Ko sem bil v tretjem razredu je ob obisku zobozdravnika le ta dejal mami, da bi bilo dobro da nosim zobni aparat saj so mi prednji zobje močno štrleli.
Mama me je naročila k ortodontu. Do prvega pregleda smo morali čakati skoraj pol leta. Ko sem prvič obiskal ortodonta mi je vzel odtis zob in po tem odtisu so pripravili zobni aparat, ki sem ga dobil po dveh mesecih od prvega pregleda. Moj zobni aparat je bil velik, ravnal je zgornje in spodnje zobe. Sprva sem ga zelo težko nosil saj me je precej žulil. Tudi ponoči mi je neprestano padal iz ust. Toda s časom sem se navadil nanj in sploh nisem več opazil ali ga imam v ustih ali ne.
Tako se mi je nekoč celo zgodilo da sem ga izgubil. Ko sem jedel čips sem ga vzel iz ust. Ko sem čips pojedel sem odvrgel vrečko skupaj z njo pa tudi zobni aparat v bližnjo kanto. Ko sem prišel domov je mama takoj videla da nimam aparata v ustih. Takrat sem se spomnil da sem da odvrgel. Šel sem pogledat in ga res našel v kanti za smeti. Potem ga je mama v vroči vodi dobro očistila in zopet sem imel svoj aparat v ustih. K ortodontu sem hodil vse do osmega razreda ko mi je na zadnjem pregledu pokazal odlitek, ki ga je naredil na prvem pregledu. Primerjal ga je z odlitkom, ki ga je naredil na koncu nošenja aparat.
Razlika je bila več kot očitna. Vesel sem bil da mi je z vztrajnostjo uspelo poravnati štrleče zobe. Tudi k ortodontu sem rad hodil saj sem izostajal od pouka kar je vsakemu otroku še posebej v veselje. Od tistih časov pa do danes se je veliko spremenilo. Aparati so bistveno manjši in jih je lažje nositi.