Nekaj, kar je vedno prisotno v življenju vsakogar, je osebna rast, pa če se zavedamo ali ne. Pogosto, ko opazujem sebe in druge je vse skupaj prav ironično. Zaželimo si nekaj, kar je nekje, kjer še nismo, potem ko nas pa življenje zasuje z lekcijami, da zrastemo na tisto točko, se pa pritožujemo. Tudi sama mnogokrat pozabim na to, da se življenje dogaja za nas in ne proti nam. In da vse kar se nam dogaja, sami kličemo. Je pa res, da je mnogokrat vse to zelo težko prepoznati, ker se hitro lahko zapletemo v detajle in pozabimo na širšo sliko. Ampak brez tega bi težko osebna rast sploh obstajala.
Tako, kot je vsak izziv težak, je tudi prijeten. Ampak le, če smo pripravljeni iti ven iz cone udobja. Priznam, da mi je pogosto težko biti v coni udobja, ampak tista vrata, ki se mi odprejo in vodijo ven iz nje, so včasih še bolj neprijetna na prvi pogled. In ne glede na to, da vem, kaj je osebna rast, je moja prva reakcija zelo pogosto zelo tipična. Redko sem takoj pripravljena, da se spustim skoznje njih. Moram pa reči, da se vedno zelo hitro odločim in se podam na tisto pot, ki sem jo sama priklicala in se soočim s tistim, kar se moram zato, da pristanem tam, kjer si želim. Ne glede na to, kako vse skupaj poteka pa vsekakor vem, da me na koncu čaka tisto, kar sem želela doseči ali pa še več. In to je tisto, kar me potem motivira, da grem naprej.
Konec koncev tudi pot na hrib ni nikoli lahka, pa tisti, ki želi priti na vrh vseeno, gre skozi ves napor. Za moje mnenje je osebna rast, nekaj zelo podobnega. Edina razlika, ki je v doseganju vrha hriba in cilja, je ta, da hrib vidiš in veš, kaj moraš narediti. Cilja pa ne vidiš na enak način in včasih ne veš, kaj moraš narediti, da prideš do tja. Zato je osebna rast, lahko pogosto zelo velik izziv.