Doma imamo najstnika, najin sin ima šestnajst let in občutek imam, da vsako stvar ponovim stokrat. Vsak dan, ko pride iz šole, mu najprej rečem očisti superge, namesto živijo, kako si. Včasih grem že sama sebi na živce. Zato sem en dan poskusila in ga vprašala kako si, pri tem pa budno opazovala, kaj bo naredil. Ko je začudeno prišel do mene, sem ga pogledala in rekla očisti superge, saj si jih sam od sebe ni očistil.
Naslednji dan sem to temo načela v službi med sodelavkami, saj me je zanimalo, ali tudi one vsako stvar ponavljajo ves čas ali je samo moj sin tako raztresen, da sproti vse pozabi. Najprej se je oglasila ena sodelavka in je rekla, da mu mora vsak dan ko pride domov reči, naj očisti superge, ker se sam ne spomni. Nasmehnila sem se, saj sem ravno zaradi tega sprožila to debato.
Nato se je oglasila druga sodelavka, ki je rekla, da njena hčerka naredi vse sama od sebe, da ji nič ni treba ponavljati. Vesela sem zanjo, če je to res, vendar se mi zdi, da je to ena na tisoč najstnikov. Malo sem si še dala duška s pritoževanjem, saj že sama sebe težko poslušam. Nato se je oglasila naša sodelavka, ki je že malo starejša in mi je rekla naj kar vztrajam, da se splača, ker se otrokom te besede vsadijo v njihove misli, čeravno sedaj ne izgleda tako.
Nekaj podobnega mi je rekel že moj mož, da prej ali slej se ga bo nekaj prijelo, samo vztrajati morava. Naslednji dan sem se torej samo vdala v usodo, rekla očisti superge in se nasmehnila. Včeraj pa se je zgodilo nekaj čudnega. Bila sem v zgornjem nadstropju, ko sem slišala, da so se odprla vhodna vrata. Slišala sem, da je sin pripeljal domov tudi svojega prijatelja. Nato sem slišala, kako je moj sin rekel prijatelju naj očisti superge, očitno res še bo nekaj iz njega.