Ko se spominjam nazaj, se spomnim, da sem vedno bila dobra v teku. Že v prvem razredu osnovne šole je učitelj telovadbe videl, kako hitra sem in kar hitro sem začela trenirati tek. Najbolj mi je bilo všeč to, da ko sem tekla z svojimi sošolci, sem prehitela čisto vse. In tukaj je učitelj videl, da bom lahko nekoč uspešna tekačica, če bom le imela voljo do treningov. Tako so leta tekla in v osnovni šoli sem pobirala na tekih medalje. Skoraj na vsakem tekmovanju sem zmagala. To je bil res noro dober občutek.
Potem pa je prišla srednja šola, ko sem začela trenirati v drugem klubu. Zame je bilo to kar naporno, ker je bila že sama srednja šola naporna in potem še vsi treningi. A vseeno sem vztrajala vse dokler nisem končala srednje šole in šla študirat. To pa je bil trenutek, ko sem nehala trenirati v klubu. Danes tečem še samo za veselje in moram reči, da sem srečna, da sem toliko trenirala, ker sem zato lahko sama sebi trener. Imam dovolj znanja, da tečem pravilno.
Tek je zame sprostitev. Čeprav včasih pomislim, da mogoče ni prav, da sem nehala trenirati, ker sem bila res dobra tekačica in bi tako živela v svetu športa. Kajti vidim, da mi je od nekaj všeč šport, rada se športno oblačim in še kako rada pogledam po televiziji kakšno tekmovanje v atletiki. To mi je ostalo. Z možem pa glede teka rada poklepetam. Da bi nehala rekreativno teči, to mislim, da se ne bo zgodilo, ker je pri meni tek na posebnem mestu.
Tek je zame:
- sprostitev,
- gibanje,
- zadovoljstvo,
- okrepitev telesa,
- dober imunski sistem,
- sreča.
Kako dolgo bom še rekreativno tekla, tega ne morem vedeti, vem pa, da bom vztrajala. Lahko se bo zgodilo samo to, da bodo z leti moje pretečene razdalje krajše. …
